Vloga usmiljenja na sodni dan

Danes mi je v oči padel Jakobov pismo 2:13: »Zakaj brez usmiljenja bo sojen, kdor ne skazuje usmiljenja; usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.«

In kot nam pravi Pismo Hebrejcem 9:27: »In kakor je ljudem določeno enkrat umreti – nato pa sodba –«

Prav tako 2. Korinčanom 5,10: »Zakaj mi vsi se moramo prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da sleherni prejme po tem, kar je v telesu delal, dobro ali hudo.«

VSI se bomo pojavili pred Kristusovim sodnim stolom. Pri tem ni izjem, sodba pa bo izrečena v skladu z našimi dejanji, bodisi dobrimi bodisi slabimi. Vem, da imajo mnogi ljudje težave, ko slišijo za sodbo. »Vera,« pravijo, »me je rešila, zato se mi ne bo treba soočiti z nobeno sodbo.« »Lahko živim, kakor hočem, tako kot vsi ostali, brez usmiljenja ali ljubezni do svojih bližnjih, a ker ‚verujem‘, to ni pomembno,« dodajajo. A moj prijatelj, to je pomembno! Ker je, preprosto rečeno, vera brez del usmiljenja in ljubezni mrtva, neobstoječa, prazna, lažna in teoretična. Takšna lažna vera ne bo rešila nikogar. To nam pravi Pavel, to pa nam pravi tudi Jakob:

Galatijci 5:19–21
»Očitna so pa dela mesa; in taka so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, zdražba, zavist, jeza, prepirljivost, razprtije, ločine, nevoščljivost, uboji, pijančevanje, požrešnost in kar je temu podobnega. O tem vam napovedujem, kakor sem napovedal: tisti, ki take reči počenjajo, ne bodo podedovali božjega kraljestva.«

Jakob 2:14–18
»Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ali ga more vera rešiti? Ako sta brat in sestra brez obleke in nimata vsakdanjega živeža, pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru, pogrejta se in se nasitita« – pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva. Pa poreče kdo: Ti imaš vero in jaz imam dela. Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero.«

Tako bomo vsi, eden po eden, stali pred Kristusovim sodnim stolom, kjer bodo razkrite naše delo. Ne naše teološko znanje, naše študije Svetega pisma ali verzi, ki smo jih naučili na pamet. Te stvari niso pomembne. So sredstva za dosego cilja, ne pa cilj sam po sebi. Sveto pismo berem ne zato, da bi ga papagajsko ponavljal, ampak da mi pomaga bolje živeti krščansko življenje. Konec koncev, celo farizeji so imeli teološko znanje! Tudi duhovnik in levit, ki sta v priliki o dobrosrčnem Samaritanu naletela na popotnika, ki so ga pretepli roparji in ga pustili na cesti, da bi umrl. A to jima ni nič pomagalo. Namesto da bi pokazala usmiljenje do svojega polmrtvega bližnjega, sta ga preprosto obšla! Pustila sta ga umreti! V njih se ni nič premaknilo! In kaj je pomagalo, da sta bila duhovnika ali levita? Ali da sta darovala žrtvovanja? Ali da sta dajala desetin od tega, kar sta imela? To jim je rekel Kristus:

Matej 23:23
»Gorjé vam, pismouki in farizeji, hinavci: ki dajete desetino od mete in kopra in kumine, pa ste opustili to, kar je v postavi važnejše: pravičnost in usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti.«

Pravičnost, USMILJENJE in vera – to so pomembnejše zadeve, najpomembnejše, takrat in danes. So stalne in nespremenljive. In spet pravi naš Gospod:

Matej 9:13
»Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ‚Usmiljenja hočem in ne daritve.‘ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

In spet v istem evangeliju, ko se obrača na iste ljudi:

Matej 12:7
»Ko pa bi vedeli, kaj se pravi: ‚Usmiljenja hočem in ne daritve,‘ bi nedolžnih ne bili obsodili.«

Bog želi usmiljenja. In usmiljenje, če se vrnemo k Jakobu, bo naša obramba na sodnem dnevu. Kdor je pokazal usmiljenje, bo imel na sodnem dnevu to v svojo korist. Kakor nam pravi tudi apostol Peter v svojem prvem pismu:

1 Peter 4:8
»Predvsem imejte močno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov.«

Usmiljenje je izraz ljubezni. Ne morete biti usmiljeni, če ne ljubite. In ne morete ljubiti, ne da bi bili usmiljeni! Ljubezen torej pokrije množico grehov. Usmiljenje zmaga nad sodbo! A če ni usmiljenja, bo tudi sodba neusmiljena! Kakor nam je naš Gospod še enkrat povedal:

Matej 6,14–15
»Če namreč odpustite ljudem njih pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, vam tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.«

Odpuščeno vam bo, če odpustite. Če ste pokazali usmiljenje, bo usmiljenje pokazano tudi vam. Vsi bomo umrli, po tem pa sledi sodba. Vsi bomo stali pred Kristusom, da prejmemo svojo nagrado glede na to, kar smo storili. In četudi smo storili kaj narobe – kar je popolnoma gotovo –, a smo pokazali usmiljenje do svojih bližnjih, in četudi smo imeli veliko grehov, a smo imeli v sebi ljubezen, pokazali usmiljenje do svojega bližnjega, nismo šli mimo in pustili ranjenega umreti, ampak smo mu obvezali rane, ga dvignili in mu pomagali – potem bodo ta dejanja govorila v našo korist in zakrila naše napake. Izbrisala bodo sodbo; poskrbela bodo, da ne bo več obstajala. V tem smislu razumem Janez 5,24:

»Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo, ampak je iz smrti prestopil v življenje.«

Kdo se ne bo soočil s sodbo? Tisti, ki posluša Božjo besedo in vanjo »veri« zgolj intelektualno, miselno, ne da bi jo uresničeval v praksi? Ne! To ni tisti, ki ga ima Gospod v mislih. To je jasno povedal:

Matej 7,21–27
»Ne vsak, kdor mi pravi: ‚Gospod, Gospod,‘ pojde v nebeško kraljestvo; temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Mnogi mi tisti dan porekó: ‚Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudobnih duhov in v tvojem imenu storili mnogo čudežev?‘ Tedaj jim porečem: ‚Nikoli vas nisem poznal. Proč od mene, kateri delate krivico!‘ Vsak torej, kdor te moje besede posluša in jih spolnjuje, bo podoben pametnemu možu, kateri si je hišo postavil na skalo. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter se zagnali v ono hišo: in ni padla; zakaj imela je temelje na skali. Vsak, kdor te moje besede posluša in jih ne spolnjuje, pa bo podoben nespametnemu možu, kateri si je hišo postavil na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika.«

Ni teoretična, intelektualna »vera«, ki nam daje večno življenje, ampak dejavna, živa vera, ki se uresničuje v praksi – vera torej, ki IZPOLNJUJE Božjo voljo. Torej tisti, ki resnično veruje, tako da izpolnjuje Božjo voljo – in ljubezen ter usmiljenje sta v samem središču Njegove volje –, ta, da, ne bo sojen. Zanj bo usmiljenje tisti dan njegov ponos, sodba pa nad njim ne bo imela moči. Teoretična vera, ki obstaja le v mislih in ji ne spremljata ljubezen in usmiljenje, preprosto ni vera. In za tiste, ki niso pokazali usmiljenja, bo tudi sodba brez usmiljenja! Ne delajmo si o tem nobenih iluzij.

Zato hodimo, dragi bratje in sestre, z usmiljenjem in ljubeznijo do naših bližnjih ter vsak dan vidimo kot priložnost, da s prispevki usmiljenja in ljubezni povečamo svoj račun v nebesih. Kajti kakor nam je rekel naš Gospod:

Matej 5,7
»Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.«